V poznem 19. stoletju zgrajeno enonadstropno meščansko hišo, sicer slogovno historistično in spomeniško zaznamovano, danes pa zgledno revitalizirano stavbo v nekdanji Glavni ulici, danes soboški Slovenski 43, je meščansko prosvetljen lastnik celostno zastavil kot mestni hotel. Belmur.
V danih okoliščinah in oziraje se na historiat zgradbe ji je od nastanka in dobrega pol stoletja naprej družina Bőlcs namenjala lekarniško vlogo. Seveda so si ob mično opremljeni apoteki v njej uredili družinsko meščansko domovanje. Po 2. svetovni jim ga je nova oblast odvzela, objekt nacionalizirala, lekarniško dejavnost pa odtegnila. Meščanski lekarniški milje so zlagoma degradirali v ‘magazin’ kemikalij, barv itn., preostale prostore pa namenili različnim interesom in praksam. Stilno mična oprema soboške meščanske apoteke se je sčasoma porazgubila po deponijah, žlahtna in za meščane koristna dejavnost pa je tako lahko le preniknila v svetove oddaljenih spominov.
Časi po osamosvojitvi, tam na prelomu v 3. tisočletje, so naposled privedli do razprodaje in propada podjetja, ki je zasedalo pritlične prostore nekdanje Bőlcseve apoteke. V spremenjenih družbenoekonomskih okoliščinah se je mladostna podjetnost nemara lahko personalizirala in za lastno osmislitev prepoznala priložnost v delovanju turistične agencije, podružnice Kompasa. V poldrugem desetletju pa je, najbrž ne povsem naključno, z izkustvom v turizmu in uvidom v potrebo po manjšem, izbrano koncipiranem mestnem hotelu v urbanem okolju dozorela.
V srečnih okoliščinah je zato zdaj že novopečeni hotelir v krogu intelektualno zanimivih in podjetniško uspešnih ljudi lahko vizijo zlagoma oblikoval v konkretno. Jedro soboškega urbanega prostora, izstopajoča, reprezentativna podoba objekta v osi glavne in križišču dveh drugih mestnih ulic, razmeroma velik dvoriščni areal, zlasti pa historistični in spomeniški značaj arhitekture, je zato ob imanentnih, visoko vrednotenih prednostih in kvalitetah terjal premišljen in funkcionalno optimalen projekt zastavitve mestnega hotela.
Funkcionalne danosti objekta nikakor niso omogočale, da bi v njem brez povsem na novo definiranih rešitev lahko zadostili visokim standardom hotelske namestitve. Prednosti so tako naenkrat predstavljale nešteto limitov. Glede na historično danost arhitekture, gabarite, pročelja z vrsto oblikovnih posebnosti je tako snovalce kakor izvajalce spodbujal v optimalno spoštovanje spomeniško-konservatorskih zahtev.
Ključni, skrajno domišljen pristop in inovativne oblikovne in komunikacijske zahteve pa je od arhitekta terjala danost interierjev, prostorov, volumnov itn. Sijajno je, da je projekcijo glavnine hotelskih sob zato videl v izrabi izjemne prostornine podstrešja. Poprejšnjo gradacij etaž, denimo opečno obokane kletne prostore, je hotelir že poprej imenitno preuredil v vinoteko. Pritličje tudi zvečine ohranja dane volumne in se funkcionalno zlahka vzpostavlja v novi vlogi. Nadstropje, do katerega vodi osrednje, historično stopnišče, ostaja reprezentativno s proporci soban in z dosledno ohranitvijo stavbnega pohištva.
Reprezentativnost objekta, ki mu jo zagotovo podarja staro stopnišče z umetelno kovano ograjo, je z inventivno rešitvijo in opremo pripojenih stopnic, ki omogočajo dostop do drugega, na novo izoblikovanega nadstropja z glavnino hotelskih sob, dosegel edinstveno funkcionalno komunikacijsko in prostorsko harmoničnost. Simbioza starega in novega stopnišča z vrsto oblikovnih ter tehničnih rešitev enega izmed ključnih, kongenialnih mojstrov, ki je ves čas sodeloval nepretenciozno, a z lucidnimi rešitvami, predstavljajo pomenljiv presežek v interierjih mestnega hotela Belmur.
Simbioza starega in novega se bere v sleherni izmed hotelskih sob in v spremnih prostorih. Najsi gre za rabo starih tramov v linijah stropov, detajlov v opremi ali slutljivi izbiri historičnih vizualnih referenc. Tudi obrtno vrhunsko oblikovano in izdelano pohištvo deluje minimalistično izbrano. In ni naključje, da je skrajno domišljena tudi likovna oprema soban. Če je v reprezentativnih prostorih in sobanah videti izbrana dela izjemnih prekmurskih umetnikov, pa je v gornji hotelski etaži z črno-belimi umetniškimi fotografijami avtorja sicer imenitno spisane tradicionalne prekmurske kuharice, ki bo navdihovala tudi hotelski jutranji jedilnik, dosežen učinek stilne ubranosti.
Dobro se je zlilo v Belmur. Dobro, izkustveno, v vseh, ki so bili poleg. Kot da je tu, vsepovsod in v vseh srčno šlo za nekaj, kar se še ni povsem izgubilo, nekaj, česar del so bili že naši meščanski predniki in smo mi, pa se kdaj vmes kam skrije, da lahko venomer znova vzklije, živi in se razživi. Radi smo del tega.
dr. Janez Balažic
